Proza

Ognjena krogla

Tukaj, zdaj, kristalno zavedanje sebe, trenutka. Naenkrat se prostor prekril v meglico in zrla sva si iz oči v oči. Še kako je živ, velik, mogočen in rdeč zmaj. Še preden sem se prav zavedala njegove prisotnosti, je z vso silo bruhnil ogenj vame. Njegov ogenj je ciljal naravnost v prsni koš, kjer je tudi ostal. Sprejela sem njegovo moč, brez kančka strahu. Toliko vprašanj, občutij in spoznanj te spreleti, a življenje je šlo naprej s svojim tokom.

Nekega dne doživim videnje. Točno tam, kjer je šel ogenj, se je pričelo vse luščiti, kot bi ogleni koščki odpadali in prikazalo se je nekaj svetlikajočega, kot bi gledal diamant skozi celoten prsni koš. Ob požigu vsega kar je moralo zgoreti in kristaliziranju tega, kar te vodi naprej, je življenje teklo svojo pot.

Ta mogočen zmaj se je ponovno pojavil. Tokrat sem bila v nekakšnem drugem svetu. Stala sva v razdalji, ko ponovno bruhne ogenj vame. Tokrat sem ga uspela ujeti in iz njega narediti ognjeno kroglo. Ta moč se je prenesla v dlani in občutila neustrašnost do najvišje možne točke. Dlani so jasno nakazale, da zmorejo oddajati od sebe ogenj tudi brez krogle.

Znanilca večne ljubezni

In prišel je on. Vdihnil svojo bit vame, ne zavedajoč kakšno moč nosi v sebi. Vse v notranjosti mene topi, kot bi nebeško kraljestvo kapljo po kapljo pronicalo v sleherni kotiček moje biti. Vdih, izdih.

Moj korak se enači z njegovim, njegova odločnost postaja moja, njegov smeh daje smisel – živeti. V tišini sva doživela kar še danes človek skuša doseči z besedami. Telo prej sklonjeno sedaj stoji v drži odločnosti, da to kar nosi v sebi je resnično in pripravljeno se razdajati v polnosti.

Morda si nikoli ne zreva v oči, morda nikoli ne zaznava utripa srca v objemu teh teles, a ljubezen je uspela stkati posebno vez. Prišla sva do točke, ko razpirava svoji krili, se dvigujeva svobodno v let, kot znanilca večne ljubezni.

Razburkano morje

S kakšno lahkoto predramiš razburkano morje v navalu vseh čustev, ki udarjajo proti meni.

Dvig vreden jemanja diha, brez ustrahovanj, saj ne želim prestopiti mejo v kateri izbrišem svoj obstoj.

Dvig je le odprta rana, katera se pripravlja na celjenje s svojim spuščanjem.

V iskanju izgovorov, da dokažeš, kako vso to lepoto zmore izbrisati tvoj dotik prepričanj, da nič ni večno.

Ko bledi tvoja senca v moji svetlobi, šele takrat uzreš tudi sam božansko prisotnost tega kar si.

Spirala

Kot bi bil v breznu, pa ne potrebuješ rešitve.

Kot bi bil osamljen, pa ne potrebuješ družbe.

Kot bi padal, pa ne potrebuješ varnostne mreže.

Kot bi se vrtel v orkanu, pa vendar miruješ.

Vse kar si uspel že prebroditi v svoji vožnji življenja se vrtinči kot spirala okrog tvoje biti, pa ne želiš tega ustaviti.

Ravno to strast, odločnost, željo, da se stopnjuje ta občutek, preoblikuj v sebi nepozabno doživetje.

Close Menu