Luč v temi

Ime mi je …

Ko solza po licu se ti spusti
ko vsaka beseda smisel izgubi
ko tesnoba notranjost razjeda
ko žalost vate močno se zajeda
ne pozabi name, ki v tebi živim
z vsem tem s teboj se borim.

Moje ime ti je znano
kot solza na dlan poslano
to sem jaz, ki toplino širim
vso bolečino zate omilim
nikdar in nikoli se ne vdam
pravo pot ti šepetam.

Ti je že znano, kdo ti govori?
da srce sedaj te manj boli
tako je, to sem jaz
ljubezen nebeška, ki govori
naj tvoje srce nikdar ne zaspi.

Novo upanje

Tukaj sem zate, trdna kot skala
čeprav solza me bo izdala
solza ljubezni, ki zate polzi
da novo upanje v tebi se rodi.

Senca dvoma nad srečo preži
zato poglej me, poglej me v oči
poglej solzo, ki zate polzi
naj žalost počasi se topi.

Poglej me, poglej me v oči
poglej solzo, ki zate polzi
solzo, ki vrnila ti bo nazaj
tvoje sreče sijaj.

Občutiš toplino, ki obšla je telo?
občutiš svobodo, ljubezen vso?
ljubezen večno, ki v tebi živi
nobena senca kos ji ni.

Tvoje stopinje

Naj bo še tako strma pot
naj bo trnje, kamenje in pekla vhod
pravi čas usmeril se bo pogled
za bolečino izgubljala se bo sled.

Sledi utripu mojega srca
naj novo upanje ti da
naj pokažejo se ti poti
kjer nobenih ran več ni.

Nikar se ne boj v mojo smer iti
moji ljubezni se prepustiti
že dolgo v mojem zavetju živiš
čas je, da končno se zbudiš.

Poglej, ni teme, je svetloba
ni ovir, je le preproga
stkana iz ljubezni in topline
v kateri so za vedno tvoje stopinje.

Pote prihaja

Temačne sobane, hlad, pajčevina
v kotu skrita slika spomina
preglašajo tišino glasovi samote
na prestolu upanje, da pride pote.

Pluje po reki tvojih solza
skriva pred tornadom, ko bes divja
celi si rane na trnjevi poti
sledi klicem v samotni noči.

Grmi, občasno strela udari
niti prepad je ne ustavi
globoko vdihne, ovire preskoči
podarja darove, ki s seboj jih nosi.

Njen glas prebuja spečo naravo
ljubezen srca odpira sobano
milina v očeh prižiga luči
hlad pred toplino popusti.

Prišel si me objet

Prišel si v samotni solzi
razkrivaš svoje domovanje
v tišini vodiš me na potovanje
v neskončnost, v drsenje med planeti
ob njih pisani prašni delci
oddajajo vame svojo melodijo
solze polzijo, polzijo.

Tvoja moč močnejša od moje miline
svetova oddaljena milijone svetlobnih let
prišel si, prišel si me objet.

Zaupaj v ljubezen, ki preko solza celi tvoje rane

Na prsih ljubeča dlan, toplina
namesto krvi se pretaka milina
svetloba pred mojimi očmi
daje sliko, da ob meni si.

Prva solza, teža bolečine
druga dar je tvoje miline
tretja je moja, tebi v zahvalo
četrta zaceli mojo rano.

Nepremostljive razlike

Si dovolj močna, da okusiš mojo moč?
le poglej me v oči, da odpeljem te proč
da vidiš, občutiš, vse v meni zaznaš
se ne pretvarjaš, igraš.

S pogledom srečala sta se svetova
v njegovem bes, zamera, žalost do groba
v njenem sanje, cvetlice, drevesa, potoki
v obeh ljubezen v roki.

Sanje sprejele so njegov bes
zamera prisluhnila je bitju dreves
žalost dobila je dišeče vonjave
od ljubezni v očeh rodile so se kaplje.

Utrip mladostnega srca

Prisluhni petju, ki osvobaja okovja časa
nesluteno zastira preteklost v pričakovanje novega dne
solza umiva žalost v pogledu na srečo
čas neusmiljeno polzi preko skritega hrepenenja.

Luč božanske ljubezni potuje neslišno skozi hrup želja
preko bobnečih misli prihajajočih očitkov
biti otrok ljubezni, bitje večne mladosti
z vdihom nebeškega kraljestva v mladostnem srcu.

Zaupaj v ljubezen

Zgrnili črni so se oblaki
udarjajo strele z vseh strani
dež, toča – boli
tvoj nemir v moji duši.

Odpirajo tla se pod nogami
razdvajajo se poti
dvom, strah – tema pred očmi
moje srce luč ti bo v temi.

Od podivjane reke krvi
utrip kar ponori
misel polna je zablod
v mojem objemu najdeš pravo pot.

Tvoja dobrota ne pozna meja
včasih v past ujeti se zna
a nikdar ne obžaluj
z roko v roki z menoj potuj.

Samota, neprespane noči
hrepenenje, žalost, skrbi
takrat solza utira si pot
v mojih očeh našel boš moč.

Ljubezen tako silna, da kar boli

Pritisk na prsih, teža
srce vse bolj se razteza
sila ti daje strah v kosti
kaj početi s toliko moči.

Telo je premalo, postaja pretesno
vsak čas te bo razneslo
slekel s sebe bi kar te varuje
ostane le duša, ki se dviguje.

Odkriva nov svet se, tebi neznan
ostati tukaj ali vstopiti vanj?
od daleč opazuješ, zbiraš moči
čustvo se stopnjuje, razum te slepi.

Vsak izgovor genialno izpeljan
da izogneš temu se, a zaman
nekaj te vabi, rad v njem bi živel
le kdaj odločitev za to boš sprejel?

Pretekla slika sedanjih dni 

Pretekla slika sedanjih dni
ljubezen ubijaš z iluzijo, ki je ni
zdrobiš še tisto malo kar je ostalo
da zdrav razum v zmedo bi poslalo.

Uspelo se ti je v globine potopiti
mirne vode v valove spremeniti
priklicati neurje, črne oblake
pada toča, otežuje hojo, korake.

A nisi računal na sonce, da ponovno bo sijalo
z enim samim dotikom vse to pregnalo
da vse se zna enkrat umiriti
v svoj miren tok nazaj se zliti
ljubeče srce še naprej ljubiti.

Mavrica se izriše za vsako bolečino
solza prinese mir, radost v globino
spoznanja, ki iz tega se rodijo
večno ljubezen še močneje držijo.

Solze

Dovoli solzi, da gre svojo pot
ne zadržuj njih bistvo ali zmot
naj polzi po licu, nežno šepeta
čeprav podira se ti del sveta.

Ta drobna kaplja, čist kristal
popelje te iz sveta osam
kot po reki modrosti zdaj veslaš
ljubezni v celoti se predaš.

Ni nemira, telo se sprosti
vsaka misel manj boli
občutiš objem in ti je toplo
dotik nebeške ljubezni je to.

Od prvega vdiha, do zadnjega dne

Besnela bi, kričala v nebo
podirala prepreke, odpirala zemljo
dvigovala valove, da strast ohladi
bobnela v prsih, vesolje si te želi.

Gledam kako umira vse v tebi
zmogel boš, zaupaj se meni
rasteš z močjo vesoljne ljubezni
začni končno vanjo verjeti.

Občuti kako slačiš telo
se dviguješ nad vse kar je bilo
izoblikuješ misli v preteklosti ujete
peljale te bodo v prihodnost svetleče.

Ko končal tvoj se bo boj
zavedal se boš, da sem bila s teboj
od prvega vdiha, do zadnjega dne
dokler ljubezen ne objame vse.

Pogrezanje

Danes upanja ni ob meni
trgam bolečino s svojih kosti
v dihu še okus vodeni
danes, danes me ni.

Poslušam občutja, ki ječijo
žvenkljajo, si me lastijo
ovijajo okovje okrog vratu
pogoltnejo me v brezno strahu.

Podoba v črepinjah – dno
okušam žalost, bolečino, zlo
izgubljam bitko, zdrav razum
razneslo me bo … buuum.

Na zadnjih nitkah, na koncu poti
glas ljubezni iz transa me prebudi
vonj pogube, sliko trohnenja
zamenja otrok hrepenenja.

Novo rojstvo

Tresla so se tla, zidove rušili orkani
paralo se nebo, prostor v poplavi
udarila je strela, vse je gorelo
padala je toča, v krikih donelo.

Brezglavo bežiš, iščeš zatočišče
sam si, nihče te ne išče
moliš, da mora bi se končala
v drug prostor, čas te poslala.

Iščeš smisel življenja, a tega ni
zakaj sem rojen, zakaj se trpi?
izgubljaš bitko, želiš se predati
še v istem trenutku za vedno zaspati.

Utrip se umirja, telo se hladi
počasi poslavljaš se od tam kjer si
še preden dokončno uspeš dati slovo
toplina v prsih, ljubezen oživlja telo.

Osvobojen vse teže, odvečnih strahov
ljubezen varno pripeljal si domov
srce ti bije z njeno pomočjo
v hvaležnosti nikdar ne pozabi to.

Odmev samotnega krika

Udarila je misel, spomini oživijo
iz okrilja v svobodo želijo
zadržuješ sanje, želiš jih imeti
vse dokler ne začne dušiti, boleti.

Skrit v šepetu samotne tišine
solza polzi, tesnoba ne mine
zavedanje, da mora biti tako
svojo težo prinaša vsako slovo.

Lahko paraš dušo, nemo kričiš
lahko se skrivaš, bežiš
lahko kriviš druge, se sprenevedaš
življenje le z razdalje gledaš.

Lahko daš svobodo, zamahneš s krili
dovoliš sanjam ponovno se vrniti
ljubezen ostaja, večno plete vezi
za vse, ki so ostali ali so odšli.

Kaj se zgodi, ko ti lažejo oči

ko razum ti peša

realnost se pomeša

s tem v kar verjameš

od prepričanja se ne ganeš

Close Menu